200 let portlandskega cementa

Letos mineva 200 let od izuma in patenta za material, od katerega je odvisna praktično skoraj vsa gradbena industrija. Ko omenimo gradnjo, dandanes najprej pomislimo na beton, potem šele na opeko, kamen, jeklo, steklo, les in druge materiale.
Portlandski cement je najpogostejša vrsta cementa, ki ga uporabljajo po vsem svetu kot osnovno sestavino betona, malte, štukaturnih in fugirnih mas. V začetku 19. stoletja ga je razvil Anglež Joseph Aspdin. Portlandski cement je fin prah, ki ga izdelajo s segrevanjem apnenca in glinenih mineralov v peči, da nastane klinker, ki ga nato zmeljejo z dodatkom nekaj odstotkov (običajno približno 5 odstotkov) sadre.
Ime izhaja iz podobnosti s portlandskim kamnom, ki ga pridobivajo na otoku Portland v Dorsetu, ob južni obali Anglije. Poimenoval ga je Joseph Aspdin, ki je zanj pridobil patent leta 1824. Njegov sin William Aspdin velja za izumitelja »sodobnega« portlandskega cementa zaradi njegovega prispevka k razvoju v 1840-ih letih.
V Antiki so Grki in Rimljani uporabljali različne vrste apnenih malt, prvih kemičnih veziv. Prav tako so jih mešali z mivko, peskom in vodo v različnih razmerjih. Rimljani so prvi pričeli tem maltam dodajati zmlet pucolanski vulkanski pepel. Ime »pucolan« je dobil po kraju Pozzuoli pod Vezuvom blizu Neaplja, kjer so ga kopali.
 Razvoj sodobnega portlandskega cementa se je začel leta 1756, ko je gradbeni inženir John Smeaton (1724-1792) eksperimentiral s kombinacijami različnih apnencev in dodatkov, vključno z vulkanskim tufom in pucolanskim pepelom, namenjenimi za gradnjo svetilnika, ki je danes znan kot Smeaton's Tower (dograjen leta 1759).

Več v revij Gradbenik oktober 2024