Betoniranje pozimi

Že sámo delo na mrazu je težko, poleg tega so tudi dnevi tako kratki, da je več nočnega dela, ko kakovost lahko trpi. Pa tudi hladen beton rabi dlje časa do začetka vezanja, prav tako je mnogo počasnejše nadaljnje pridobivanje trdnosti. Vgrajeni beton zato močneje pritiska na opaž (s čimer se poveča nevarnost, da ga »razžene«), bistveno podaljšani so roki do možnega razopaženja, še par dni po zabetoniranju pa je beton tudi izrazito občutljiv na zmrznjenje.

Osnovni problem betoniranja v hladnem vremenu torej je, da se z zniževanjem temperature upočasnjuje kemijska reakcija cementa, ki je osnova strjevanja betona. Pod zmrziščem pa prosta voda v betonu začenja prehajati v led, s čimer se kemijska reakcija praktično povsem prekine.

Ko je beton že začel vezanje, predstavlja stalno nevarnost velika količina nevezane vode v betonu, ki še ni pridobil kaj dosti nateznih trdnosti. Če voda v mladem betonu zmrzne v led, posledično pride do hudih razrivanj in poškodb strukture betona. Standard za izvajanje betonskih konstrukcij SIST EN 13670 zato postavlja zahtevo, da temperatura na površini betona ne sme pasti pod 0 °C vse dotlej, dokler trdnost na površini betona ne doseže vsaj 5 MPa.

Pozimi so torej obvezni dodatni ukrepi, da beton varno doseže to trdnost kljub neugodnim zunanjim razmeram. Vsi ti ukrepi seveda predstavljajo tudi dodaten strošek.

Več v reviji Gradbenik