Izbira tehnologije gradnje predorov na II. tiru Divača-Koper

Nova železniška proga Divača – Koper poteka skozi kraško območje, za katero je značilen obsežen narivni prelom, ki deli apnenčaste in flišne sloje, poznan kot Kraški rob. Zaradi približno 400 metrov velike višinske razlike ter kratke razdalje med Divačo in Koprom večina železniške proge poteka v predorih.

Izbira tehnologije gradnje predorov na II. tiru Divača-Koper

Na trasi II. tiru Divača-Koper izstopata predora T1 in T2, dolžine od šest do sedem kilometrov, ki se nahajata v močno zakraseli kamnini. Razmišljalo se je o dveh vrstah gradnje predorov: TBM (Tunnel Boring Machine) ter metodi vrtanja in miniranja, ki temelji na novi avstrijski metodi NATM (New Austrian Tunneling Method).

Uporaba metode TBM se je zdela izvedljiva in ekonomsko upravičena, glede na to, da sta dolžini obeh glavnih predorov T1 in T2 več kot 6 km. V splošnem velja, da je TBM metoda primerna za predore, ki so dolgi vsaj 3 do 4 km. Na splošno velja, da je metoda TBM najučinkovitejša v homogeni kamninski masi ali zemljini, kjer je mogoče z istimi orodji in tehnikami izkopavanja doseči velike dolžine zaporednih izkopov.

Glede na TBM klasična metoda vrtanja in miniranja, zasnovana na filozofiji NATM, prinaša večjo prožnost in manj tveganja za gradbena dela v predorih v danih geoloških in hidrogeoloških pogojih. Najpomembneje je, da ta metoda v primeru kolizije omogoča neposreden dostop do območja kaverne in vpogled v razsežnosti kraškega pojava in hidrogeološke razmere. To omogoča takojšnjo uporabo ustreznih ukrepov za sanacijo in obnovo.

V članku so obravnavane prednosti in pomanjkljivosti vsake metode.

Več v reviji Gradbenik oktober 2019