Ljubljanska kopališča nekoč in danes

V času starega Rima so okrog naravnih termalnih izvirov gradili javna kopališča z bazeni, ki so delovala vse leto, ki pa so bolj kot hlajenju pregretega telesa in rekreaciji služila higieni in družabnim srečanjem višjih slojev.
 Prvo ljubljansko javno kopališče so uredili davnega leta 1879. Nekdanjo zajezitev mlina Petra Kolesia ob Gradaščici so preuredili v lesen ograjen bazen. Kopališče Kolezija velja za najstarejši plavalni bazen v Sloveniji. Vodo iz Gradaščice so speljali v skoraj 50-metrski bazen, ki so ga obdajale lesene kabine. Bazen je bil v začetnem obdobju dopoldne rezerviran samo za ženske, ki so se lahko kopale brez skrbi pred pogledi.
Zamisel o posodobitvi so objavili leta 1927, a so na praktično izvedbo morali čakati še poldrugo desetletje. Poleti 1941 se je prenove kopališča z gradnjo betonskih bazenov in spremljajočih naprav lotil gradbenik Matko Curk. Njegovo podjetje je v Ljubljani zgradilo tudi večino zgradb po načrtih Jožeta Plečnika.
Na Ježici je leta 1928 vinski trgovec Stern pričel graditi poslopje, v katerem je še danes restavracija. Kopališče in gostilno so prvič odprli leta 1930. Ob gostilni je stala konjušnica, shramba za kolesa ter čolnarna. V Šternovih toplicah so postavili lesene bazenčke z mivko, v katere so se obiskovalci zakopavali in zdravili revmatične težave.
 Leta 1929 so na robu parka Tivoli ob Celovški cesti zgradili Kopališče Ilirija. Več kot tri četrtine sredstev za izvedbo investicije sta zagotovila Stanko Bloudek (70 odstotkov vrednosti) in arhitekt oziroma izvajalec gradbenih del Miro Zupan (šest odstotkov vrednosti). Gradnja letnega kopališča je bila dokončana v enem samem letu. Poleg velikega zunanjega bazena so v notranjosti uredili tudi majhen zimski bazen za treninge športnih plavalcev. Projekt je bil nagrajen celo v Londonu.

Več v reviji Gradbenik julij-avgust 2024