Protipotresne ojačitve AB in zidanih konstrukcij

Pri armiranobetonskih (AB) konstrukcijah je postopek sanacije načeloma naslednji: pregled obstoječih statičnih izračunov in načrtov, sondiranje na objektu, da se preveri skladnost z načrti in dejansko stanje nosilne konstrukcije, nov statični izračun, ki upošteva nove obtežbe in kjer se izračuna koliko armature je potrebno dodati ter ali so potrebni še dodatni ukrepi, izdelava načrta sanacije, izvedba sanacije.
Za AB konstrukcije se je kot cenovno najbolj ugodno izkazalo, da se manjkajoča armatura nadomesti s karbonsko armaturo, ki se jo z epoksidnim lepilom zalepi na površino AB nosilnih elementov.
Materiali zidanih konstrukcij so manj togi od materialov pri AB konstrukcijah. Če bi zidane stene ojačili z maltami razreda R4 in karbonskimi vezmi, bi se v primeru potresa lahko zgodilo, da bi vso obtežbo na začetku prevzeli le-ti (novi) elementi, zidane stene pa bi bile neobremenjene. To bi vodilo v preobremenjenost ojačitev in te bi lahko odstopile (odpadle). Nato bi se vsa obtežba prenesla na stare zidane stene, ki pa seveda brez ojačitev niso sposobne prenesti potresnih sil.
Bolj smiselno je uporabljati sanacijske materiale, ki imajo podobne elastične module obstoječim zidanim stenam, kar ima za posledico to, da bodo v primeru potresa hkrati nosili vsi materiali že ob samem nastopu obtežbe.
 Postopek sanacije zidanih objektov se razen v materialih razlikuje tudi v tem, da v večini primerov ne obstajajo »uporabni« načrti obstoječega stanja, saj so to večinoma starejši objekti.

Shema povezovanja starih dvojnih sten s pomočjo palic iz nerjavečega jekla (levo) in injektiranje votlin v obstoječi zidani steni (desno)

Več v reviji Gradbenik januar-februar 2021