Šotori za novo tisočletje

Nekdanja primitivna šotorišča nomadskih ljudstev so že davno tega zamenjale trdno grajene hiše. Klasične šotore vseh vrst seveda še naprej množično uporabljamo tudi danes, večinoma sicer le v turistične namene. Pri teh so se najbolj spremenili materiali, iz katerih so izdelani. V zadnjem stoletju se s tehnološkimi inovacijami in novimi vrstami materialov spreminjajo tudi nameni in načini njihove uporabe, predvsem pa njihova velikost.
Ko na sejmu ali razstavišču vstopimo v prostor, največkrat niti ne opazimo, da gre za montažni objekt. Mnogi večji trgovci uporabljajo šotore za skladiščenje ali sezonsko prodajo izdelkov.
Z razvojem tehnologij in uvajanjem novih materialov so se pojavile tudi zamisli o hitri montaži in demontaži večjih objektov in velikih struktur, katerih oblika v osnovi temelji na eni od klasičnih oblik šotora. Te vrste konstrukcij so podrobneje analizirali šele ob koncu dvajsetega stoletja obenem z razmahom uporabe računalnikov v arhitekturi in gradbeništvu.
V drugi polovici 20. stoletja so natezne konstrukcije pri svojih načrtih s pridom uporabljali mnogi arhitekti, oblikovalci in inženirji, kot na primer Ove Arup, Buro Happold, Walter Bird iz Birdair, Inc., Frei Otto, Mahmoud Bodo Rasch, Eero Saarinen, Horst Berger, Matthew Nowicki, Jörg Schlaich, partnerja Nicholas Goldsmith & Todd Dalland pri FTL Design & Engineering Studio in David Geiger.
 Svoj prispevek so dali tudi inženirji jeklarske in kemične industrije, ki so razvili jeklene vrvi visokih trdnosti in enakovredne ali še močnejše in lažje vrvi iz poliestra ali aramidnih vlaken. Enako velja za tkanine iz steklenih vlaken, prevlečenih s PTFE teflonom, ali poliestra, prevlečenega s PVC, ali ETFE , ki ga uporabljajo kot enoslojno tkanino ali kot napihljive blazine za boljši izolacijski učinek.

Več v reviji Gradbenik 1-2 2024