Staro in novo pod isto streho

Izraz fasadizem (angl. façadism, tudi façadomy) pomeni način dela v arhitekturi, oz. izvedbo v gradbeništvu, ko porušijo notranje zidove zgradbe in ohranijo nedotaknjeno samo njeno fasado, pozneje pa okrog ali znotraj nje zgradijo nove strukture.
V prid ohranjanja celotnih starih stavb pogosto govori cela vrsta zgodovinskih in estetskih argumentov. Po drugi plati fasadizem pogosto razumejo le kot kompromis med urbanisti, okoljskimi arhitekti, lastniki nepremičnin, investitorji in gradbeniki. Eni želijo postaviti nepremičnine v skladu s sodobnimi standardi bivanja in dela, drugi pa vztrajajo, da je treba ohraniti njihov starinski videz v skladu z zahtevami konservatorjev in zavodov za zaščito kulturne dediščine. Fasadizem je torej najpogosteje nekakšen kompromis med restavriranjem in rušenjem zgradb.
Ko notranjost znane stavbe postane neuporabna, na primer zaradi požara, potresa ali siceršnje dotrajanosti, je eden od možnih odgovorov konstrukcija nove zgradbe s staro fasado. Ta praksa postmodernistične arhitekture je dosegla vrhunec v drugi polovici 20. stoletja. Arhitekti skušajo s prostorskim zamikom in vizualnim ločevanjem starega dela od novega podati iluzijo nove celovitosti. Na ta način ublažijo učinke stikov (npr. okna v različnih nivojih) ali dramatično nasprotje slogov.
 Pogosto je med pojmi renovacija, restavriranje, adaptacija in fasadizem le tenka, neostra črta. Mnogokrat poslopja, ki jih renovirajo, popolnoma »ogulijo«. Tako od njih ostanejo le še zunanje stene. Znotraj teh zgradijo nove zidove in prostore za popolnoma druge namene, kot jim je služila prvotna zgradba. Ker to pomeni praktično skoraj isto stvar kot fasadizem, pomen ene in druge besede ločijo le detajli, kot je ohranitev strešnih in talnih konstrukcij v primeru renovacije, in s tem ohranjanje direktne povezave s starim poslopjem.

Več v reviji Gradbenik maj 2025