Streha: stavbni člen, ki določa identiteto

Številni pisni viri – znanstvena, strokovna in poljudna dela ter različni prodajni katalogi kritin in drugih strešnih elementov – nas poučijo, kaj je streha, kakšna je njena vloga v arhitekturi stavbe, v besedi in sliki so predstavljene oblike streh, raznolike konstrukcije, prikazana so mogoča prezračevanja, osvetlitve podstrešnih prostorov in drugo. Veliko manj pa je ubesedenih raziskav o likovni vlogi in pomenu strešne oblike v podobi ulice, soseske, naselja in kulturne krajine. Zato je strehi kot likovnemu elementu arhitekture, naselbinskega in krajinskega prostora namenjena razprava v nadaljevanju.
Čeprav kažejo oblike streh različne rešitve, pa prav vse tipljejo v davnino in se naslanjajo na najstarejše zaščite arhitekture in njene notranjosti pred zunanjimi vplivi. Tako so reliktno zrcaljenje prastarih graditeljskih izkušenj, z razumno zasnovanimi strehami, po katerih je voda kar najhitreje odtekla, brez zamakanja in drugih neprijetnosti, ki so povezane z vodo in vlago – z izjemo ravne – prav vse oblike streh. Od preprostih eno- in dvokapnic do kupol in drugih zahtevnih, prestižnih oblik, ki so bile oblikovane skupaj z drugimi arhitekturnimi deli kot statusni simbol.
V naselitvenem prostoru Slovencev se je dvokapna streha kot najstarejši stavbni pokrov široko uveljavila. Kot peta fasada, neodvisno od naklona ravnih strešin in drugih tehničnih in likovnih podrobnosti, zaznamuje arhitekturo in določa videz manjših in večjih naselij, ki so se vse do sredine 20. stoletja zvezno razvijala.
 Toda v prostoru naših mest in drugih naselij je vedno več ravnih streh oziroma stavb, ki strehe v izvorni podobi in pomenu sploh nimajo, saj je ni moč zaznati; z na ostenje položeno ravnino je osnovno občutenje strehe kot zavetja izbrisano.

Več v reviji Gradbenik januar-februar 2020