Strehe, strehe, strehe

Streha je s svojo obliko in uporabljenim gradivom za izdelavo krova in ostrešja kazalec prostora, prepleta krajevnih značilnosti – od vremena, gradiva do mojstrstva graditeljev.
Prostor naše naselitve je podnebno in geomorfološko raznolik. Raznovrstnosti prostora se je človek prilagajal od naselitve dalje in kazalec te postopne prilagoditve je tudi naselbinska in arhitekturna mnogovrstnost, na katero vidno vplivajo strehe. Arhitekturo primorskega in kraškega sveta, od Pirana do Vipave, zaznamujejo plitke dvokapne strehe z izrazito dolgimi napušči usmerjenimi na najbolj osončeno stran, slikovitost grapaste idrijsko–cerkljanske kulturne krajine dopolnjujejo stavbe z zelo strmimi strehami, ki se s slemenom, najvišjim robom – stikom dveh strešnih ploskev, špičijo v brežine. Strehe na hišah v osrednji Sloveniji z Ljubljano kot njenim središčem so manj strme, napušči so krajši, pogosti so čopi in »mansardne« ali nadstrešnice.
Na Koroškem in Gorenjskem so strehe strme dvokapnice, široke in veličastne, ki kot školjke pokrivače pokrivajo ostenja hiš; od njih so drugačne določilnice arhitekture v severovzhodni Sloveniji, od Murske Sobote do Ptuja in dalje proti Brežicam – so dolge, ozke in često z napušči pokrivajo zunanje hodnike in zunanje dostope.
 Trditev, da je oblika strehe z vsemi svojimi podrobnostmi, od čopov, napuščev do kritine, zrcalo prostorskih danosti, predvsem klimatskih pogojev, pa se zamaje in izgubi tla pod nogami v trenutku, ko se med idilične risbe, slike in fotografije starih hiš in naselbinskih jeder, od vaških do mestnih središč, zarežejo prostorske podobe današnjega stanja.

Več v reviji Gradbenik januar-februar 2025