Gradnja lesenih nebotičnikov

Les uporabljamo kot gradbeni material že vsaj toliko časa kot kamen. Slednji je nekdaj pomenil prestiž in je veljal za kraljevski material, les pa je veljal za manj vreden material, ki so ga uporabljali vsi, tudi najbolj revni.
Predsodki do lesene gradnje so nastali predvsem zaradi nevarnosti požara in občutljivosti na vodo in trohnobo. V tistih časih ni nihče niti podvomil v prednost debelih kamnitih zidov. Kamnite hiše so se še posebej izkazale ob požarih, obzidja pa v času vojn. Med vojaškimi obleganji so še naprej stala tudi potem, ko so lesene zgradbe za njimi že davno zgorele. Les so zato uporabili samo povsod tam, kjer so želeli graditi hitro in poceni.
Tovrstni argumenti seveda že dolgo ne držijo več, tako glede prednosti kamna, niti glede slabosti lesa. Z razvojem tehnologije materialov so se stvari hitro spremenile. Kamen so že davno tega zamenjali z opeko in železobetonom. Ostal je večinoma le še kot okras in arhitekturni dodatek. Les še naprej nastopa največkrat v obliki stavbnega pohištva, tlakov, predelnih sten in vseh vrst notranje opreme. Svojo konstrukcijsko vlogo je obdržal večinoma le pri izvedbi ostrešij in gradnji montažnih ali nezahtevnih manjših objektov.
 Z novimi tehnologijami vezave in zaščite lesa sta se močno povečala tako trdnost kot obstojnost lesenih gradbenih elementov. Kljub temu so se neupravičeni predsodki do lesenih konstrukcij in tovrstne gradnje obdržali vse do danes. V poplavi visokih betonskih blokov le stežka opazimo lesene zgradbe, višje od enega nadstropja. V zadnjih letih se stvari spreminjajo tudi na tem področju. Sicer še naprej zelo plaho, vendar povsod po svetu že rastejo prve prave lesene stolpnice in ostrešja javnih zgradb z velikimi razponi.

Več v reviji Gradbenik julij-avgust 2021