Gradnja pasivne hiše – 1. del: temeljenje

Pasivno hišo gradijo v Ljubljani v Rožni dolini, na barjanskih ilovnatih tleh, kar daje gradnji nekaj specifik.
Hiša bo imela 190 m² ogrevanih površin v dveh etažah, po PHPP bo za ogrevanje letno potrebovala 9,8 kWh/m² (letno torej manj kot 1 liter kurilnega olja na kvadratni meterpovršine), kar jo uvršča v najvišji energijski razred. Med številnimi možnimi tehnologijami so se odločili za montažno leseno konstrukcijo.
Pasivna hiša je stavba z izredno nizkimi potrebami po toploti za ogrevanje, kar v prvi vrsti zagotavlja kvaliteten toplotno-izolativen zunanji ovoj, ki mora biti brez toplotnih mostov (linijska toplotna prehodnost ψ £ 0,01 W/(mK)). To so sicer šibka mesta v ovoju, preko katerih prihaja do povečanega prehoda toplote.
Taka šibka mesta nastanejo že na stiku stavbe s terenom in to kljub dejstvu, da temperature zemljine pod stavbo niso tako nizke kot okoliški zrak – nikoli ne sežejo pod 0 °C, nasprotno pa se zrak lahko ohladi tudi nekaj deset stopinj pod ničlo. Da ne omenjamo hladilnega učinka zimskega okoliškega vetra …
Hiša torej potrebuje toplotno zaščito tudi na stiku s terenom.
Temeljenje na toplotni izolaciji je še pred kakšnim desetletjem vzbujalo veliko pomislekov in dvomov. Danes je to običajna praksa pri gradnji pasivne hiše, ki kljub vsemu pa zahteva strokovno načrtovanje in kakovostno izvedbo.
V prihodnji številki revije bo predstavljena izvedba SEISMIC temeljne blazine.

Več v tiskanih izdajah revije Gradbenik