Kako nastaja lesena montažna pasivna hiša in kako se v njej biva?

Pasivna hiša danes ni več nepoznan pojem – tudi pri nas je v zadnji petnajstih letih nastalo več kot 3000 pasivnih hiš. Večina med njimi je enodružinskih hiš, med javnimi objekti je največ vrtcev, šol in športnih dvoran, v pasivnem standardu so že zgrajene večstanovanjske stavbe in proizvodni prostori. 

Grajene so z različnimi gradivi in v različnih tehnologijah gradnje – skupna jim je energijska učinkovitost: za svoje obratovanje potrebujejo največ 15 kWh/(m²a) ali, preračunano v gorivo, približno 1,5 litra kurilnega olja ali 1,5 kubičnega metra zemeljskega plina na kvadratni meter ogrevanih površin na leto.
Z ustrezno sestavo toplotnega ovoja se zagotavlja čim manjši prehod toplote. Vendar to še ne prinaša ustrezne energijske učinkovitosti stavbe, saj stavba izgublja toploto tudi na mestih toplotnih mostov in skozi netesna mesta v konstrukciji. Pasivna hiša mora biti zato brez toplotnih mostov in zrakotesna.
Zrakotesen ovoj sicer preprečuje nekontrolirane prezračevalne toplotne izgube, s tem pa tudi dotok svežega zraka, ki ga v stavbi nujno potrebujemo. Da bi zmanjšali toplotne izgube zaradi prezračevanja, hkrati pa dosegli optimalno kvaliteto zraka, je v skladu s standardom pasivna hiša obvezna vgradnja sistema kontroliranega mehanskega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka (t. i. rekuperacija).
Zaradi kvalitetnega, dobro načrtovanega in izvedenega zrakotesnega ovoja stavbe brez toplotnih mostov, in prezračevanja, ki izrablja toploto izstopajočega zraka, je v pasivni hiši le malo toplotnih izgub, zato klasično ogrevanje z radiatorji ni potrebno.
 V prispevku so predstavljen še izkušnje bivanja v leseni montažni hiši v Ljubljani.

Več v reviji Gradbenik 7-8 2024