Japonski zen vrtovi

Japonske skalnjake (karesansui) ali suhe vrtne krajine pogosto imenujejo tudi zen vrtovi. Njihova značilnost je miniaturno stiliziranje pokrajine s pomočjo skladnje skalnih aranžmajev, vode, mahu, obrezanega drevja in grmovja. Prod in pesek pogosto zgrnejo in z grabljami poravnajo v oblike, ki ponazarjajo valovanje vode.
Prve tovrstne vrtove so uredili poleg zen-budističnih templjev v Kjotu. Namenjeni so bili prikazu notranjega bistva narave, ne pa sledenju dejanskim oblikam, ki jih srečamo v okolju.
V sodobnem svetu urejajo podobne vrtove tudi drugod po svetu. Najpogosteje sploh niso del zen-budističnega ali drugega samostana, temveč predstavljajo le posebej urejen del kakšnega večjega parka. S svojimi preprostimi oblikami poskušajo vsem mimoidočim ponuditi prostor za globok vdih in izdih in razmislek o svetu, v katerem živimo. Ponujajo okolje, ki obiskovalca prepriča, da si vzame trenutek miru samo zase. Mogoče vsega pet minut, ko se posveti le sebi, preden odhiti nazaj v podivjani razčlovečeni svet 21. stoletja zunaj parka.
Nekateri klasični zen vrtovi, kot na primer Daisen-in izžarevajo simbolizem, ki ga je zlahka moč razumeti - predstavljajo metaforično potovanje po reki življenja. Drugi vrtovi, na primer Ryōan-ji, se upirajo enostavni razlagi.
 Čudovito urejene vrtove z obilico zelenja imamo tudi v Sloveniji.

Več v reviji Gradbenik junij 2020