»Navadne in nenavadne« oblike streh

Med mnogimi literarnimi deli, v katerih pisatelji odstirajo utrinke zgodovinskega razvoja naše dežele, predstavljajo njene posebnosti in različno navdušeno orisujejo zaznane lepote, mi je še vedno najbolj pri srcu delo Matjaža Kmecla z naslovom Zakladi Slovenije.
Čudovita predstavitev za naš naselitveni prostor tako značilnega spleta raznolikosti, ki ga sestavljajo določljivo in prepoznavno obarvane prostorske enote – pokrajine od Prekmurja do Krasa in Istre, od Koroške do Bele krajine in od Gorenjske do Dolenjske. Med elemente, ki značilno določajo in tudi z vidnim in likovnim pečatom lepega zaznamujejo posamezne prostorske enote, sodi tudi arhitektura, razvita z upoštevanjem in pod vplivi številnih okoliščin.
Če med listanjem monografije usmerimo pozornost na zračne posnetke kulturnih krajin, naselbin in delov znotraj njih, zaznamo, da na lepoto, ki jo določa harmonija med obdelanimi, bolj naravnimi sestavinami in v različne naselbinske oblike združenimi stavbami, močno vplivajo strehe s svojo ubranostjo oblik in barv.
Poleg tega, da so strehe, v različno velikih naselbinskih tkivih, po obliki in barvi enotne, le-te skupaj s preostalimi arhitekturnimi členi zrcalijo in določajo prostorske enote, ki imajo zaradi posebnih geografskih, podnebnih, kulturnozgodovinskih upravnih, družbenih, gospodarskih in drugih okoliščin, svojstvene razpoznavne značilnosti. Tako kraške, brkinske, istrske naselbine razpoznavno in lepotno določajo plitke, dvokapne in rdeče obarvane strehe z drobno valovito teksturo, naselja v alpskem svetu zelo strme, tudi šotorasto oblikovane, sivo obarvane in gladke, rahlo bleščeče strehe z dolgimi napušči.
V Kostanjevici, Novem mestu, Šmarju, Višnji Gori, Ljubljani in v drugih številnih naseljih na Dolenjskem in v osrednji Sloveniji prevladujejo strehe, ki imajo strmi strešini sestavljeni v dvokapnico rdeče barve, tekstura je drobno členjena, gladka. Na kočevskem oblikujejo prostorske slike naselbin strme, dvokapne strehe sive barve s kratkimi napušči, naselja v širši okolici Ptuja, Lendave in Gornje Radgone pa lepotno določajo rdeče obarvane dvokapne strehe, s kratkimi strmimi strešinami in s pogostimi čopi, prirezanimi zaključki slemena, ki so pokriti postavljenimi strešicami.
 Smo v tretjem desetletju enaindvajsetega stoletja. Gradiva – beton, armiran beton, steklo in jeklo, ki so pred slabim stoletjem očarala načrtovalce, začenši z arhitekti, kot so Anatole Baudet, Tony Garnier, August Perret in Le Corbusier – danes skupaj z raznovrstni sintetični materiali, ki se neprestano izpopolnjujejo, omogočajo izvedbe nenavadnih in sanjskih zamisli. Nastaja vrsta izjemnih arhitektur, predvsem javnih zgradb, od kultnih cerkva do športnih igrišč, ki s svojimi raznolikimi načini oblikovanja potrjujejo dejstvo, da so iskanja novega v arhitekturi večna in nikoli končana.

Več v reviji Gradbenik januar-februar 2023