Odprti prostori, umetnostne sestavine mesta

Mnogi raziskovalci, načrtovalci, meščani in obiskovalci starih in novih mestnih predelov ugotavljajo, da zunanje bivalno okolje uporabnikom ni vedno v zadovoljstvo. V opazovanje zunanjih prostorov usmerjeni sprehodi po mestu razkrivajo, da so v novih mestnih četrtih javne površine, poti, zelenice, amfiteatri, raznovrstne ploščadi in igrišča, razporejene med visokimi prostostoječimi stavbami, puste in prazne, na njihovem obrobju pa se po širokih cestiščih pomikajo reke avtomobilov. Slika ni nič boljša na stikih starih in novih mestnih struktur, s to razliko, da se tu po predolgih, preozkih in z raznimi količki zamejenimi pločniki pešci gibajo ovirano.
Na pasti sodobnega načrtovanja in urejanja mest, vštevši z oblikovanjem in urejanjem odprtih mestnih prostorov, ki so namenjeni premikanju, druženju, sprostitvi in rekreaciji prebivalcev, je že na prelomu 19. v 20. stoletje opozarjal slovenski strokovni javnosti dobro poznan in mnogokrat citiran avstrijski arhitekt Camillo Sitte (1843 – 1903). V monografiji Umetnost graditve mest je zapisal, da so sodobne mestne ureditve revne, dolgočasne in enolične. Med vzroki za nezaželene učinke je izpostavil dvoje: prvič, v določanju dimenzij odprtih prostorov ni upoštevano merilo človeka, izgubljeno je njegovo doživljanje prostora z višine oči, in drugič, iz oblikovanja odprtih prostorov, načrtovanih v skladu s sodobnimi urbanističnimi načeli, so izginile umetniške ambicije.
 Za kakovostno življenje meščanov ter za prijetno počutje obiskovalcev morajo biti odprti prostori med stavbami in stavbnimi kompleksi, ki so namenjeni hoji in kolesarjenju, v vodilih okolju vzdržnega razvoja v mestih izpostavljenemu premikanju, dalje druženju, razvedrilu, rekreaciji in drugim dejavnostim, ki se odvijajo na prostem, lepi.

Več v reviji Gradbenik junij 2024