Protipotresna gradnja ni izum nove dobe

Že davno preden je človek izumil sodobne gradbene materiale, so pričeli iskati načine, da bi tudi s preprostimi gradivi, kot sta les in kamen, zagotovili vsaj minimalno varnost pred potresi. Največkrat je šlo za način poskusov in učenja na napakah, ki so si jih iz roda v rod predajali prvi zidarski mojstri.
Kljub današnjemu splošnemu podcenjevanju njihove tehnologije jim je uspelo postaviti gradbene čudeže, ki jih lahko občudujemo že več stoletij ali celo tisočletij. Svetišče v Stonehengeu, egipčanske piramide, zigurati v dolini Evfrata, rimski akvadukti in kamniti mostovi, Kolosej, strešna kupola Panteona v Rimu iz nearmiranega betona, kitajski zid, podporni zidovi terasastih polj in gorska naselja v Južni Ameriki, svetišča v Aziji - če naštejemo le nekaj najbolj znanih.
Osnovni način varovanja zgradb pred tresenjem tal je že skozi vso zgodovino izolacija temeljev za dušenje vibracij, ki se s tal prenašajo na zgradbo. Prve zgradbe, za katere lahko dokumentirano trdimo, da so graditelji v njihove temelje zavestno vgradili tovrstne elemente, so postavili že v 6. stoletju pred našim štetjem v Pasargadu (Perzijski vrt) na območju današnjega Irana.
 V zadnjih stopetdesetih letih so hitro napredovale vse vrste tehnologij. Iznajdbe novih, boljših gradiv so se kar vrstile. Od konca 1950 let naprej temelje visokih zgradb opremljajo z elastičnimi vstavki iz gume s svinčenim jedrom ali z jeklenimi vijačnimi vzmetmi, ki blažijo vibracije vseh vrst. Z njimi zavarujejo zgradbo pred večjimi strukturnimi spremembami in porušitvijo, pa tudi pred šibkejšimi neprijetnimi ali motečimi nihanji. Ponekod so jih poskusili nadomestiti z viskoznimi blažilci ali z jeklenimi valji. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Pri mnogih višjih zgradbah za ublažitev tresljajev uporabljajo nihala in uteži.

Več v reviji Gradbenik april 2021