Urejanje naselij – o strokovnih vodilih in o resničnosti

Vse se spreminja
Učijo nas, da se v vesolju in na našem planetu vse neprestano spreminja. Različno hitro. Spremembe pa niso vedno dobre, kakovostne, zaželene. Ugotavljamo, da je ob velikem razmahu znanosti in tehnologije nastal z naravnim okoljem neuravnotežen način življenja, proizvodnje in porabe. Način, ki nenehno ruši naravno ravnotežje ter ogroža zdravo življenje človeka, živalskih in rastlinskih vrst. V analizi z naslovom Okolje v Sloveniji je zapisano, da urbana območja, v njih živi danes več kot polovica slovenskega prebivalstva, »predstavljajo najbolj onesnažene pokrajinske ekosisteme, največja pa je onesnaženost zraka, vode in prsti« (Velkavrh A., 1999. Okolje v Sloveniji 1996, Ljubljana.).
Med pojavnimi oblikami urbane onesnaženosti je tudi vidna, likovna degradacija grajenih struktur. Pritožujemo se nad kaotičnostjo oblik in gmot, ki se zažirajo v stara naselbinska jedra in naglo požirajo robna zemljišča, tudi kmetijske površine. Pritožujemo se nad nehumanim merili, nad »betonsko džunglo«, ki je nismo hoteli. Z nepravilnimi in nestrokovnimi posegi v stara poselitvena jedra, s poplavo nedomiselno in prostoru gradnje neprilagojenih objektov postaja prostor našega bivanja vse bolj kaotičen in degradiran.
Z likovno in vidno (vizualno) neskladnim preoblikovanjem naselij in kulturne krajine je tesno povezana (poleg ekološke – onesnaženi naravni viri) tudi kulturna degradacija prostora. »Zanemarjanje vizualne skladnosti ima nezaželene učinke, kar je še kako pomembno za deželo, ki ji je mar počutje in zdravje ljudi, za deželo, ki potrebuje razvoj turizma in z njim povezanih dejavnosti, česar pa ni brez kulture in umetnosti« (Pogačnik A., 1999. Pomembna je tudi podoba mesta, Mesta in urbanizacija, zbirka Usklajeno in sonaravno štev. 3/99, Ljubljana.). 

Vrednostna in normativna izhodišča – podstat kakovostnemu razvoju naselbinskega prostora
Že od druge svetovne dalje so sile slovenskih strokovnjakov, ki se z različnimi znanji vključujejo v urejanje naselij in prostora, usmerjene v načrten razvoj naselij s ciljem visoke kakovosti bivanja. Poleg norm, ki jih je za gradnjo stanovanj izdelal leta 1960 ustanovljen Urbanistični inštitut, je temelj za z okoljem usklajen, likovno lep in zdrav razvoj naseli, postavljeni s sprejetimi normativnimi dokumenti in množico strokovnih, usmerjevalnih gradiv ali dokumentov.

- Normativni (zavezujoči) dokumenti
Razvoj in urejanje naselij se v slovenskem prostoru usmerja z mnogimi normativni dokumenti: Ustava, zakoni (Zakon o urejanju prostora, Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Zakon o graditvi objektov, Zakon o varstvu okolja …), prostorski planski in izvedbeni akti (leta 1999 dopolnjen Prostorski plan države, leta 2004 sprejeta Strategija prostorskega razvoja Slovenije, dalje Prostorski plani občin - Občinski prostorski načrti (OPN), Občinski podrobni prostorski načrti (OPPN)) ter številni ratificirani mednarodni sporazumi in dogovori.
Vsi v slovenskem prostoru za urejanje naselij izdelani in sprejeti normativni dokumenti so oblikovani v skladu z mednarodnimi usmeritvami za kakovosten razvoja poselitve in naselij. Vodilo za izdelavo normativnih dokumentov, od planskih do izvedbenih aktov, ki jih pripravljajo strokovne službe v lokalnih skupnostih (občinah), pa je na nivoju države sprejet planski dokument imenovan Strategija prostorskega razvoja Slovenije. V njem so v obširnem sklop z naslovom Razvoj prostorskih sistemov z usmeritvami na regionalni in lokalni ravni, v poglavju z naslovom Razvoj mest in drugih naselij, podane tudi smernice za oblikovanje stanovanjskih območij. Zaradi aktualnosti in mogoče primerjave med teorijo in prakso citiramo nekaj pomembnih usmeritev. »(3) … V stanovanjskih območjih se zagotavlja različne tipe stanovanj, ki bodo omogočali mešano socialno strukturo stanovalcev in ustrezali tipološko diferencirani strukturi družin. Tipe zazidave se uskladi z obstoječo pozidavo, ob upoštevanju trendov v arhitekturi. Pri tem se sledi načelom kvalitetnega bivalnega okolja, ki se med drugim zagotavlja z ustrezno gostoto zazidave, estetskim oblikovanjem celostnega stanovanjskega območja (soseske), kakor tudi posameznih stavb. Vzpodbuja in razvija se takšne oblike stanovanjske zidave, ureditve in medsebojne razmestitve objektov, ki vzpodbujajo socialne stike in zagotavljajo primerno večje gostote zazidave, istočasno pa zagotavljajo tudi zadostne javne, predvsem zelene površine. V obstoječe urbano tkivo se posega na podlagi celovite urbane presoje.
(4) V stanovanjskih območjih se zagotavlja primerno opremljenost z oskrbnimi in storitvenimi dejavnostmi, športnimi objekti ter z rekreacijskimi in zelenimi površinami.« (Bartol B., 2004: 35. Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Ljubljana.)

 Vizualizacija stanovanjske soseske, načrtovane z upoštevanjem umetniških načel in urbanističnih normativov

- Vrednostni (usmerjevalni) dokumenti
Med vrednostne dokumente štejemo vsa gradiva, ki so nam v pomoč pri razvojnem načrtovanju naselij. Teh ni malo.
Že samo v slovenski literaturi[1] imamo veliko zapisanega o naseljih, njihovem zgodovinskem razvoju, stanju danes, o načrtih in strokovnjakih, ki so jih načrtovali, o njihovih vizijah in uresničenih posegih. V času velikih in nezaželenih podnebnih sprememb so pomembna gradiva, ki obravnavajo urejanje slovenskih naselij z okoljskega vidika, v katerih je dokazan padec kakovosti bivanja, kar se kaže v poškodovanih in onesnaženih naravnih virih in ne nazadnje tudi v vidni likovni degradaciji grajenih struktur (naj omenim le novejše delo: več avtorjev, 1999. Mesta in urbanizacija, zbirka Usklajeno in sonaravno štev. 3/99, Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, Ljubljana.).
Med izpostavljene vrednostne dokumente sodijo tudi ne prav sveže, ampak izvirne in še vedno aktualne študije, razprave in raziskave, ki so bile izdelane kot strokovne podlage za oblikovanje novih ali pa za preoblikovanje obstoječih planskih in izvedbenih normativnih dokumentov. Nekatere med njimi dostopne vsem v knjižni obliki[2], druge hranijo v arhivu Urada za prostorsko planiranje, Ministrstva za okolje, prostor in energijo[3].
Kot posebej zanimiv vrednostni dokument, ki odstira tudi obseg opravljenega strokovno raziskovalnega dela, je publikacija z naslovom Študije in elaborati na področju prostorskega načrtovanja na državni ravni (Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, 1998). Publikacija je namenjena vsem, ki se kakorkoli ukvarjajo z načrtovanjem prostora, poselitve in naselij. V njej so kratko predstavljene vse v obdobju od leta 1991 do leta 1998 izdelane študije z avtorji in spremljevalci. Med njimi je v sklopu Poselitev kar osemnajst del, ki z različnih vidikov osvetljujejo stanje in oblikujejo vizije prihodnjega razvoja naselij. Če k njim prištejemo še raziskave s področja urejanja krajine in infrastrukture, ki so tudi vpete v urejanje naselij, lahko sklenemo, da imamo v prostoru Slovenije veliko temeljnih gradiv za oblikovanje novih ali preoblikovanje današnjih različno zavezujočih dokumentov.
Vse v publikaciji predstavljene študije so bile izdelane na osnovi enotno oblikovanih izhodišč in ciljev, ki temeljijo na izboljšanju kakovosti bivanja v vseh različno velikih, prostorsko, upravno in gospodarsko različno pomembnih naselij. Kar z drugimi besedami pomeni, da so bile vse projektne naloge, ki so bile podane avtorjem izdelkov, oblikovane z upoštevanjem veljavnih tedanjih dokumentov, normativnih in vrednostnih.
Med zadnje vrednostne dokumente štejemo tudi vsa promocijska[4] gradiva Evropske unije, Sveta Evrope, Združenih narodov in drugih organizacij, v katerih je posebno poudarjen razvoj naselij v skladu z dobro znano novo filozofijo v urejanju prostora: trajnostno, okoljevzdržno, okoljevarčno, sonaravno. Z upoštevanjem jasno opredeljenega pojma trajnostni razvoj se v naselju prihodnosti urbani in arhitekturni razvoj ne moreta načrtovati in oblikovati brez upoštevanja okoljskih zmogljivosti naselja ter njegovega ožjega in širšega vplivnega območja.
Sklenemo lahko, da vsa v slovenskem prostoru izdelana strokovna gradiva niso samo številna, ampak da so, tudi zaradi upoštevanja vseh mednarodnih usmeritev, sodobna in tudi »vsebinsko« kakovostna. Z opredelitvami problema, pojmov, oblikovanimi izhodišči, analizami (vzroki in posledice), strategijami (strategija obvladovanja pojava, varovanja) in predlaganimi rešitvami, vizijami, ukrepi, so mnoga med njimi celo inovativna izven območja Slovenije.
In če našteti množici gradiv dodamo še seznam številnih razgovorov, strokovnih srečanj in seminarjev, na katerih smo širše razpravljali o stanju v urejanju naselij, pridobivali kritične analize strokovnih izdelkov ali drugih z urejanjem naselij povezanih dokumentov, je več kot na dlani, da smo na temo urejanja naselij naredili veliko.

V drugi polovici 20. stoletja je bilo izdelanih mnogo kakovostnih načrtov novih stanovanjskih sosesk, z veliko zelenja, otroškimi igrišči, vrtci, manjšimi trgovinami. Izvedene še danes sodijo med najlepše in najbolj humane. 

Sedanje stanje - neupoštevanje izhodišč in drugih strokovnih vodil
Toda kakovostni normativni dokumenti in množica drugih vrednostnih gradiv, v katerih so razjasnjena stanja in podani številni predlogi in usmeritve, kako postopoma doseči zastavljen cilj v razvojnem urejanju naselij, seveda v različnih stopnjah ustvarjalne domiselnosti, v prostoru ne odsevajo. Sodoben razvoj grajenih struktur, v razcvetu je predvsem stanovanjska gradnja, ki na eni strani prekomerno zgoščuje že izoblikovan in pozidan prostor, po drugi strani pa s svojim razlivanjem navzven onečeja kulturne krajine, skrbi že slehernega uporabnika.
• Prostorski razvoj naselij je, v nasprotju z vsemi uveljavljenimi normativnimi in vrednostnimi dokumenti, še vedno pretežno usmerjen navzven, v širitev na nepozidane površine. Manj se izrablja današnji gradbeni fond, enako slabo se zapolnjuje proste površine znotraj pozidanih območij. Delež prenove in prestrukturiranja današnjih zazidanih površin je zanemarljivo majhen proti novim površinam. Po nekaterih podatkih se kmetijstvu s pozidavo vsako leto odvzame med 400 do 600 ha tal. Ugotavljamo, da sta prenova in prestrukturiranje v 90. letih povsem zamrli.
 • Z gradnjo manjših objektov, predvsem enodružinskih hiš z dodatnimi dejavnostmi, se stopnjuje razpršena, stihijska gradnja, ki oblikuje predmestja in robove manjših naselij ali se preprosto razrašča po prostoru. Razpršeni vzorec urbanega oblikovanja z vidika varstva okolja ni kakovosten. Poleg pretirane uporabe prostih površin sta neracionalni in dragi tudi prometna in komunalna infrastruktura, ki sta slabo urejeni, v večini primerov tako, da neposredno uničujeta naravne vire.
• Izgubljata se lokalna in regionalna identiteta, ne samo v kulturni krajini, tudi v mestih je vse manj prepoznavnih končnih in za zgodovinska mesta značilnih predelov.
• V mestnih tkivih se večajo razvrednoteni – degradirani urbani prostori. »Z razvrednotenjem urbanega območja si predstavljamo proces zmanjševanja vrednosti zemljišča, ureditev, stavb in naprav na njem od višjega k nižjemu stanju uporabnosti« (od višje k nižji kakovosti bivanja, op. Deu, Ž.). (Koželj J.,1998. Degradirana urbana območja, Ljubljana, str. 15).
 • Izginjajo vizualne kakovosti. Poleg opisanega je v orisanih okoljih spoznana tudi vidna (likovna) degradacija. Za vsakogar, ki vključuje v uporabnost, praktičnost in funkcionalnost grajenih struktur tudi lepotna merila, za vsakogar, ki kaj ve o redu in harmoniji, vlada v naših različno velikih naseljih urbanistično arhitekturna zmešnjava. Nedomiselno zasnovane urbane ureditve s kompliciranimi in neuravnoteženimi stavbami tisočerih oblik, z ostrešji vseh mogočih naklonov in kritin in z veliko mero slabega okusa oblikovanimi arhitekturnimi detajli, bojujejo med seboj nečeden urbanistično arhitekturni boj, ki se na škodo vseh uporabnikov prostora kaže v kaotični podobi večine slovenskih naselij ali njihovih delov.

Zgoščevanje, nekritično in nepreverjeno. Visoke cene gradbenih zemljišč zahtevajo visok izkoristek zemljišča., vse je vedno bolj usmerjeno v čim višje likovne kocke, ki se s ciljem pridobitve kvadratnih metrov stanovanjskih površin še konzolno širijo nad pločnike, prostor za zelenje je skromen ali pa ga sploh ni. 

Še vedno aktualni Camillo Sitte
Hvalnica izdelanim dokumentom, načrtom, študijam na eni stani in slaba ocena dejanskega stanja v urbanem in arhitekturnem urejanju naselij na drugi, sta na prvi pogled nezdružljivi. A ko na dejstva pogledamo z drugega zornega kota, postane situacija razumljiva. Kljub vsem naporom in opravljenemu delu nam vse do danes ni uspelo:
• dosledno izvajati sedanjega veljavnega normativnega sistema v urejanju prostora (kontrole, sankcije);
• doseči strokovnega in političnega soglasja o nadgradnji in izboljšanju današnjega normativnega sistema, z jasno postavljenim sistemom vrednot in novih učinkovitejših instrumentov;
• oblikovati in vzporedno uveljaviti potrebne posebne instrumente, ukrepe, stimulacije, motivacije …;
• oblikovati podrobnih navodil, vzorčnih primerov
• in izdelati podrobnejše in bolj zavezujoče dokumente o urejanju posameznih naselij (»stavbni red« z natančno določenimi gostotami, tipologijo z določenimi tlorisnimi oblikami in višinami ter po urbanističnih normativih oblikovano postavitvijo zgradb – vmesni prostori, osončenost …), s katerim bi (pa čeprav na pragmatično) presekali sedanje stanje, naraščajočo anarhijo (vključujoč samovoljo arhitektov) in degradacijo v urejanju naselij.
Zapisano je že pred stoletjem in več razpoznal avstrijski arhitekt, samonikli mislec Camillo Sitte, ki je že tedaj opozarjal na nevarnost eksplozivnega razvoja zastrašujoče racionalnih, ubijajoče monotonih, umetnostno revnih in dolgočasnih naselbinskih ureditev, podprtih z dosežki znanosti in tehnike. V poznani knjigi z naslovom Umetnost graditve mest, v kateri je arhitekt analitično predstavil razlike med nekdanjo – umetnostno in sodobno – tehnično izgradnjo mest, je zapisal: »Premočrtni hišni gabariti, kockasti »hišni blok«, to je vse, kar lahko sodobni urbanizem pokaže v primerjavi s starimi mojstrovinami. (…) Danes nihče več ne skrbi za urbanizem kot umetnost, vse je usmerjeno le v tehniške probleme. (…) V nobenem primeru ne bi smeli oddajati gradbenih površin v uporabo kupcu. To bi že vse pokvarilo, kajti potem bi posamezni arhitekti tekmovali s svojimi pročelji. Danes, ko gradimo po različnih slogovnih predlogah in po raznih okusih, nihče ne gleda na svojega soseda. Ni več tako kot v starih časih, ko še niso poznali pojma sloga in so vse zgradbe nastale same po sebi, usklajeno in celovito. Menim, da ne bi zadostovalo, če bi investitorjem predpisali le nekaj norm. Vsako površino bi morali označiti s predpisi in obveznostmi tako, da bi načrt izvedli brez bistvenih sprememb. To je nauk, ki bi moral veljati povsod.« (Sitte, C., 1997: 59 in 104. Umetnost graditve mest. Habitat, Ljubljana.)
 In ker se dela kot skupnost ne lotimo z upoštevanjem Sittejevega nauka, ostajamo pri splošnih normah, ki jih je moč tako ali drugače obiti, postanejo vidno jasne stvari tako »zapleteno« nerazumljive, da se med iskanje odgovorov na vprašanje »Zakaj?« prikradejo tudi različne misli, kdor lahko hoče, lahko tudi noče. In kdo ali kaj nas bo v »hoče« prisilil?

Besedilo: prof. dr. Živa Deu, univ. dipl. ing. arh.
Fotografije: arhiv avtorice

Opombe:
 [1] Barbič A., 1991. Prihodnost slovenskega podeželja, Dolenjska založba, Ljubljana; Dimitrovska Andrevs K., 1994. Urbanistično oblikovalsko ogrodje v sistemu prostorskega planiranja kot osnova za estetsko kontrolo razvoja mesta, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana; Mušič, V., 1980. Urbanizem – bajke in resničnost, Cankarjeva založba, Ljubljana; Drozg V., 1995. Morfologija vaških naselij, Inštitut za geografijo Ljubljana; Fabiani M., 1988. O kulturi mest, Založništvo tržaškega tiska, Trst; Fister P., 1986. Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Cankarjeva založba, Ljubljana; Košir F., 1993. Zamisel mesta, Slovenska matica, Ljubljana; Košir F., 1991. Vrednote: Metode in merila. Urbani izziv, št.18. l.1991, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana; Lah L., 1994. Prenova stavbne dediščine na podeželju – Kras, Dolenjska založba, Novo mesto; Mlinar Z., 1983. Humanizacija mesta, Založba Obzorja, Maribor; Mušič V., 1980. Urbanizem – Bajke in resničnost, Cankarjeva založba, Ljubljana; Ivanšek F., 1995. Hommage a E. Ravnikar 1907–1993, France in Marta Ivanšek, Ljubljana; Pozzetto M., 1997. Maks Fabiani – Vizije prostora, L.I.B.R.A., Kranj; Pogačnik A., 1992. Urejanje prostora in varstvo okolja, Mladinska knjiga, Ljubljana; Pogačnik A., 1983. Urbanizem Slovenije, Univerza v Ljubljani, FAGG, Ljubljana; Pogačnik A., 1987. Prispevek k teoriji mestnega in krajinskega motiva, Univerza v Ljubljani, FAGG, Ljubljana; Pogačnik A., Prelovšek A., 1987. Vizualno ambientalna valorizacija prostora, Univerza v Ljubljani, FAGG, Ljubljana; Pogačnik, A. Urbanistična odstiranja 1965 – 2015, samozaložba, Ljubljana; Rotar B., 1981. Pomeni prostora, Delavska enotnost, Ljubljana; Sedlar S., 1974. Vpliv urbanizacije na podobo in strukturo podeželskih mestnih naselij v Sloveniji, Univerza v Ljubljani, Ljubljana; Sitte C., 1997. Umetnost graditve mest, Habitat, Ljubljana; Šarec L., 1977. Urbanistični kriteriji za urejanje prostora v Sloveniji, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana; Šumi N., 1994. Naselbinska kultura na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana; Vogelnik K., Repič S., Dimirtovska Andrews K., 1995. Urbanistični kriteriji, normativi in standardi, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana; Tepina M., 1986. Urbanizem Ljubljane, ČZP Enotnost, Ljubljana; Vrišer I., 1984. Urbana geografija, Univerza v Ljubljani, Ljubljana; Vrišer I., 1987. Regionalno planiranje, Mladinska knjiga, Ljubljana; več avtorjev, 1993. Vesela znanost. O hišah, o mestih, o podeželjih, KUD France Prešeren, Ljubljana; …

 [2] Fister P., 1993. Arhitekturne regije in krajine, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje, Ljubljana; Fister P., 1993. Glosar arhitekturne tipologije, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje, Ljubljana; Pogačnik A., 1996. Varstvo in usmerjanje oblikovne podobe slovenskih mest, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje, Ljubljana; Pogačnik A., 1999. Urbanistično planiranje, Univerza v Ljubljani, FGG, Ljubljana; Koželj J., 1998. Degradirana urbana območja, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje, Ljubljana.

 [3] Po naročilu Ministrstva za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje so bile od 1991 do 1998 leta izdelane naslednje raziskave: Gosar L. Demografija v prostorskem planiranju; Jakoš A. Analize in projekcije demografskega razvoja v Sloveniji do leta 2020; Ravbar M. Zasnova poselitve; Dimitrovska K. Sodobni trendi v procesu urbanizacije in vprašanja zasnove poselitve in Urbanistični kriteriji, normativi in standardi za prostorsko planiranje in urbanistično načrtovanje; Drozg V. Urejanje prostora z vidika razpršene gradnje; Gabrijelčič P. Urejanje prostora z vidika razpršene gradnje; Leskovec B. Zasnova športa v prostoru; Pogačnik, A. Prostorski lokacijski potenciali slovenskih mest; Drozg V. Morfologija slovenskih mest; …
 Povzetki naštetih raziskav so objavljeni v publikaciji z naslovom: Študije in elaborati na področju prostorskega načrtovanja na državni ravni 1991- 1998, ki jo je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje v Ljubljani leta 1998.

 [4] Konferenca ZN o okolju in razvoju, Agenda za spremembo, Agenda 21 za Slovenijo, Agenda Habitat, Carigrajska deklaracija o mestih in drugih naseljih, Irska deklaracija ...