3D natisnjene hiše

3D tisk z betonom, kovino, plastiko in drugimi materiali v gradbeništvu predstavlja skupek novih obetajočih tehnologij. Razvoj bo omogočil bolj kompleksne oblike v arhitekturi in prinesel velike prihranke časa, materiala in dela pri gradnji. Pričakujejo, da bo 3D tisk zmanjšal tudi vplive na okolje.
Omenjene tehnologije so še vedno v fazi razvoja, vendar več družb po vsem svetu že gradi celotne objekte s pomočjo računalniško vodenih 3D tiskalnih naprav. V Evropi in Ameriki smo z nekaj sto večjimi objekti še vedno v fazi poskusov in testiranja, oblikovanja standardov in priprave ustrezne zakonodaje, na Daljnem vzhodu pa s pomočjo 3D tiska gradijo že cela naselja. Trenutno predstavlja oviro tudi relativno velika začetna naložba v stroj za 3D tisk.
3D tisk v gradbeništvu je zelo širok pojem. Ena od smeri je avtomatizirana proizvodnja betonskih zidakov in drugih vnaprej izdelanih gradbenih elementov. Prve začetke najdemo že v 1950-ih in 1960-ih letih
 Za izumitelja postopka 3D tiska v gradbeništvu velja Američan William Urschel. Leta 1939 je s svojo napravo, preprostim vrtiljakom, ročico z dozirno napravo na osrednji osi, seveda brez računalnika, zgradil okroglo betonsko zgradbo, ki stoji še danes. Naslednje leto je vložil patent in ga prejel leta 1944. Domiselno se je izognil številnim težavam, ki pestijo tudi današnje tehnologe. Širino sloja je omejil s stranskima vrtečima se okroglima ploščama. Naneseno plast betona je že sproti mehansko utrjeval z dvema batoma. Poskrbel je tudi za horizontalno armaturo, ki se je odvijala in vgrajevala obenem s kroženjem tiskalne glave. Za gradnjo so uporabljali enako na roke zmešano suho betonsko mešanico kot pri drugih objektih tistega časa. Čez odprtino za vrata so dali leseno preklado in nadaljevali z nanašanjem slojev. Za izdelavo obokane strehe so pričeli manjšati premer vrtenja in nekoliko nagnili nanašalno glavo.

Več v reviji Gradbenik april 2024