Most na Pelješac

Most šestimi piloni, poševnimi zategami in inventivno zasnovano hibridno voziščno konstrukcijo se bo po končani izgradnji uvrstil med pet največjih in najatraktivnejših evropskih mostov in bo nedvomno predstavljal enega izmed pomembnih novih simbolov in tehničnih dosežkov sodobne Hrvaške, Dubrovniško-neretvanska županija pa bo z njim direktno povezana z ostalim hrvaškim teritorijem.

Most bo temeljen na zabitih jeklenih pilotih dolžine do 124 m. Nahajal se bo na področju visoke seizmične ogroženosti, pa tudi na področju močnih in sunkovitih južnih in severovzhodnih vetrov z referenčnimi hitrostmi sunkov preko 50 m/s na višini 60 m nad morsko gladino. Toliko metrov nad morsko gladino bo namreč nameščena voziščna konstrukcija, da bi pod njo lahko nemoteno potekal ladijski promet.

Konstrukcijska in arhitekturna zasnova mostu izhaja iz predpostavke, da pri tako zahtevni in kompleksni nalogi, kot je projektiranje mostu na krajinsko in ekološko izredno občutljivem področju Stonskega zaliva, ni mogoče uporabiti samo ene projektne doktrine, ki bi že vnaprej temeljila na fiksnih osnovah za vrednotenje in usmerjanje procesa projektiranja.

Pri iskanju konstrukcijske in oblikovne zasnove mostu sta avtorja zasnove mostu Marjan Pipenabher in prof. dr. Jure Radić uporabila metodo celostne optimizacije, ki se uporablja pri snovanju velikih, konstrukcijsko in arhitekturno ekstremnejših konstrukcij, kot so velike arene, letališki objekti, visoke stolpnice in seveda veliki in izvedbeno zahtevni mostovi.

Več v reviji Gradbenik