Nadkritje cerkve sv. Janeza Krstnika s pomično streho

Za poseganje v tako častitljivo razvalino, kot so ostanki Žičke kartuzije, je bistveno razumevanje njenih začetkov. Zakonitosti umeščanja srednjeveških kartuzijanskih samostanov v prostor so zelo posebne in se razlikujejo od drugih monastičnih redov.
Iz časa delovanja žičkega samostana ni nikakršnih upodobitev, iz katerih bi si lahko podrobneje predstavljali kakšne so bile porušene arhitekture, saj razen vedut druge upodobitve niso bile v skladu s pravili reda.
Samostan je v razvalinah že skoraj dvesto let. Ali je prav ta razvalinskost lahko vrednota? Prepričan sem, da je to najbolj pristen kontekst tega spomenika, pravi avtor članka doc. Rok Žnidaršič, u.d.i.a., saj se je z odstranjenimi sloji in propadanjem razgalilo srednjeveško jedro celote. Razvalina nekdanjega izrazito asketskega sakralnega prostora ima morda prav zaradi te sodobne dimenzije, ko je njen strop postal nebo, bolj monumentalen učinek, kot ga je imela kadarkoli.
Konservatorji so že kmalu, ob prvih zavarovalnih posegih v 60. letih prejšnjega stoletja, sprejeli odločitev, da tako pomembne razvaline potrebujejo streho. Še lansko leto pa je bila povsem živa ideja, da bi se streha čimbolj približala rekonstrukciji prvotne, torej gotske faze, za kar pa razen naklona in materialnosti ni podatkov. Seveda je vprašanje, na kateri točki s pristopom rekonstruiranja zaključiti in kaj bi s tem pravzaprav pridobili?
 Kako torej takšno, zelo konservativno predstavo soočiti s sodobnimi spoznanji, da so tudi nematerialni elementi razvalin vrednota? Da je stik razvalin z odprtim nebom lahko celo pomembnejša kategorija od njihove fizične ohranitve …
 Rešitev z zložljivo streho se konceptualno naslanja in poskuša sintetizirati in materializirati dve skrajnosti – simbolno pojavnost cerkve kot osrednjega poudarka celote in prezentacijo razvalin. Kot sintezna rešitev omogoča poleg fizične zaščite ostalin tudi njihovo programsko nadgradnjo. Značilnemu mističnemu motivu razvaljene vzdolžne cerkvene ladje zagotavlja, da kljub funkcionalni potrebi pokritega prireditvenega prostora in zaščite srednjeveških ostalin v zimskem času, ohranja danes tako prepoznaven in cenjen značaj: stik opuščenega sakralnega prostora z nebom.

Več v reviji Gradbenik januar-februar 2022