Obratne elektronske dražbe v slovenskem gradbenem sektorju

Konvencionalna teorija organizacije trdi, da mora organizacija izvajati štiri funkcije: administrativno, proizvodno, komercialno in računovodsko. Ena od možnosti za racionalizacijo poslovanja se pojavlja v okviru  komercialne funkcije, kjer lahko  racionaliziramo proces iskanja potencialnih ponudnikov in izbire najugodnejšega ponudnika  s pomočjo uporabe sodobne informacijske tehnologije. V raziskovalni nalogi želimo predstaviti koncept obratnih elektronskih dražb (v nadaljevanju OED) in ugotoviti, kako razširjena je uporaba tovrstnega načina naročanja v gradbeništvu v Republiki Sloveniji.

Značilnosti obratne dražbe
Za razliko od tradicionalne oblike dražbe (kjer kupci višajo ponudbeno ceno za določeni proizvod, ponudnik pa sprejme najvišjo ponudbeno ceno in ki generalno vključuje enega ponudnika in več kupcev), v obratni dražbi sodeluje en kupec in več ponudnikov. Kupec poda svoje zahteve (za proizvod ali storitev) ponudniki pa progresivno nižajo svojo cene. Ponudnik z najnižjo ceno na koncu pridobi pravico za sklenitev sodelovanja.
Take oblike dražb so dandanes velikokrat izvajane v elektronski obliki. Obratne dražbe zahtevajo od ponudnikov, da elektronsko objavijo ponudbo na določeni internetni strani v določenem časovnem okvirju. Sodelujoči lahko vidijo ponujene cene konkurence, vendar so te anonimne, zato ne poznajo avtorja posamezne ponudbe.
Različne oblike elektronskih dražb so v svetu prisotne že nekaj časa, v ZDA na primer že od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Uporaba obratnih elektronskih dražb se je prav tako razširila tudi v gradbeništvu, med drugim tudi v gradbene sektorje držav v naši bližini, kot sta Češka in Slovaška.Kljub temu pa se zdi, da slovenske gradbena podjetja in trg na splošno, implementaciji tega postopka ni preveč naklonjen. Pri tem pa še zdaleč ni izjema, saj tudi različne organizacije v Kanadi, ZDA in Veliki Britaniji nasprotujejo uporabi obratnih elektronskih dražb v gradbeništvu.

Izvedba
Za izvajanje obratnih elektronskih dražb je potrebno imeti na voljo primerno strojno in programsko opremo. Ker je lahko njena pridobitev precej draga, obstajajo ponudniki, ki omogočajo njen najem za enkratno uporabo.
Sodelujoči v dražbi so:
- Naročnik/kupec - pobudnik odprtja dražbe z namenom poiskati najustreznejšega ponudnika za iskano storitev.
- Ponudnik - subjekt, ki tekom procesa draži (niža ponudbo), v želji pridobiti razpisano naročilo.
- Administrator – skrbnik poteka dražbe, zagotavlja skladnost vseh postopkov in dejavnikov z relevantnimi predpisi.
Postopkov, po katerih se lahko izvede dražba, je več, razlikujejo se predvsem v sprožitelju konca dražbe. Vsi izhajajo iz istih izhodišč ter imajo enake bistvene značilnosti. Te so:
Sodelujoči ponudniki pred in v času draženja ostanejo anonimni, tako za ostale dražitelje kot tudi za naročnika, vseskozi pa jim je razkrita trenutna najnižja ponudba.
Ko je dražba končana, celoten postopek, vključno z imeni posameznih predlagateljev ponudb, postane viden.
Pozitivna stran nepoznavanja sodelujočih, pa tudi nepoznavanje sprotnih predlagateljev ponudb, je, da omogoča dosego popolnoma objektivne izbire ponudnika, ki temelji le na podlagi najugodnejše cene. To pa ima lahko tudi negativen učinek, še zlasti v gradbeništvu, saj pri izbiri ponudnika za izvajanje gradbenih dejavnosti ni vedno najcenejši tudi najprimernejši ponudnik, temveč imajo velik vpliv tako njegove sposobnosti učinkovitega izvajanja del in pozitivne reference iz predhodnih projektov, kot tudi subjektivni element ujemanja naročnika in ponudnika, kar lahko v nadaljevanju projekta zagotovo olajša medsebojna dogovarjanja.
Mnogo ponudnikov pa vidi element anonimnosti tako kot možnost trgovanja s cenami, kar lahko ustvarja nepošteno tekmovanje med sodelujočimi oziroma nezdravo konkurenco; ali pa kot način izbire ponudnika, ki lahko zaradi nižanja ponudbene cene izčrpuje ponudnika. Obratne elektronske dražbe omogočajo zelo enostavno zniževanje ponudb, z namenom, da podjetje v vsakem primeru (oz. za vsako ceno)  dobi projekt. Ponudbo tako lahko zniža pod ceno, ki bi za podjetje še bila dobičkonosna (in bi tako omogočila dolgoročni obstoj podjetja) in bi zagotovila izdelavo produkta, ki bi zadovoljil želje naročnika.

Raziskava v slovenskem gradbenem sektorju
Pregled dostopne tuje literature kaže, da je uporaba obratnih elektronskih dražb v gradbeništvu relativno pogosta. Za Republiko Slovenije pa tovrstni podatki niso na voljo. Zato smo se odločili izvesti  empirično raziskavo, s katero želimo ugotoviti:
a) stopnjo naklonjenosti uporabi obratne elektronske dražbe v slovenskem gradbenem sektorju in
b) kako se glede na njeno razširjenost primerja z tujimi trgi.

Predvsem bi tukaj izpostavil primerjavo z Češko, kot državo, katere gospodarstvo je v preteklih letih veljalo za enega najbolj perspektivnih v Evropi z primeri , ter Slovaško, ki za svojo sosedo nekoliko zaostaja in bi bilo zato zanimivo videti, kam se v tej trojici uvršča Slovenija pri implementaciji sodobne metode naročanja, kakršna je obratna elektronska dražba.
Za boljše razumevanje odgovora predvsem na prvo vprašanje sem se dodatno poglobil tudi v prednosti in slabosti, ki jih prinašajo obratne elektronske dražbe, saj je splošna naklonjenost podjetij odsev prav teh.
Zanimalo me je predvsem:
- trenutna stopnja uporabe OED,
- ali prevladuje pozitivno ali negativno mnenje glede uporabe tovrstne oblike naročanja,
- kakšne so pomembnejše prednosti za uporabnike,
- kaj predstavlja večje ovire za uporabo obravnavane metode naročanja,
- kako vpliva velikost podjetja na njegovo naklonjenost za uporabo OED,
- primerjava naklonjenosti izvajanju med inženiring podjetji in klasičnimi podjetji,
- na katerem področju gradbeništva je uporaba najbolj razširjena,
- ali se podjetjem zdi, da uporaba obratnih elektronskih dražb prinese večjo konkurenčnost pri razpisih na tujih trgih.
 
V ta namen sem postavil naslednje tri hipoteze:
Slovenska gradbena podjetja, ki bi sodelovala v obratnih elektronskih dražbah, so v manjšini. 
Glavna prednost, ki jo podjetja vidijo v uporabi obratnih elektronskih dražb je znižanje stroškov in na drugem mestu povečanje transparentnosti postopka. 
Glavna ovira, ki preprečuje, da bi se več podjetij udejstvovalo v obratnih elektronskih dražbah, je majhno število primernih projektov na slovenskem trgu, ki bi se oddajala na opisan način.

Obratne elektronske dražbe na tujih trgih
Kot že omenjeno, si države še zdaleč niso enotne glede naklonjenosti do obratnih elektronskih dražb. Predvsem jih razdvaja mnenje o primernosti metode za gradbene projekte, po nekaterih mnenjih je bolj primerna za dobavo in material.
Prednosti te vrste dražbe v teoriji obstajajo za oba sodelujoča subjekta (tako naročnika kot ponudnika storitve), a ima v praksi, v primerjavi z klasičnimi / konvencionalnimi načini izvedbe avkcij, precej večjo korist kupec (naročnik)  kot pa ponudnik. To tezo so tudi že potrdile podobne raziskave v drugih državah., kot na primer na Češkem in Slovaškem.  Raziskave, opravljene v teh dveh državah, so pokazale, da je največja prednost te oblike dražbe intenzivnejše spodbijanje cen med konkurenco in nižja končna cena v primerjavi s tradicionalnimi postopki draženja, od česar pa ima korist le naročnik. Rezultati raziskave ene večjih ameriških gradbenih firm, Bechtel Corporation, so pokazali, da naj bi obratnih elektronskih dražb v povprečju za kar 10 odstotkov znižala stroške začetne faze projekta. Druge pomembnejše prednosti, ki se pojavljajo so še: povečana transparentnost, hitrejša izvedba naročil, zmanjšanje obsega papirne dokumentacije ter zmanjšanje geografskih ovir in posledično povečanje sklepanj poslov na multinacionalni ravni.
Kot že omenjeno, se je v preteklih raziskavah pokazalo, da imajo na splošno od uporabe obratnih elektronskih dražb precej večje koristi naročniki kot ponudniki storitev, predvsem na račun denarnih prihrankov in transparentnosti naročanja, medtem ko imata od ostalih prednosti podobno korist obe strani.
Kljub očitnim prednostim pa je potrebno pred uporabo obratne elektronske dražbe pretehtati tudi ovire, ki so povezane s tovrstno obliko naročanja. Če po eni strani aktivno nižanje cene predstavlja pomembno prednost za naročnike, pomeni to ravno nasprotno za ponudnike. V raziskavi opravljeni na ameriškem trgu, je kar 35,5 % sodelujočih odgovorilo, da so obratne elektronske dražbe v preteklih poslih močno znižale njihovo profitabilnost in še nadaljnjih 58,1%, da se je profitabilnost znižala zmerno. Posebej očitna ovira pa se pojavlja ravno v gradbenem sektorju. Ta je po svoji naravi poseben, saj je vsak izdelek unikaten, kar uporabnost OED močno zniža. Za optimalno izbiro izvajalca je torej potrebna zelo natančna opredelitev projekta in njegovih pogojev.
Posledica tega je, da lahko naročnik v opisu hitro izpusti kakšen detajl, ki ima lahko na koncu bistven vpliv na sposobnost ponudnika za izvedbo del ali nestrinjanje med naročnikom in izvajalcem v posameznih primerih. Med ovirami, ki so se v preteklih raziskavah tujih gradbenih sektorjev prav tako uvrstile v sam vrh, pa velja omeniti tudi nepripravljenost ponudnikov za sodelovanje v taki obliki dražbe. To bi lahko bila predvsem posledica neseznanjenosti z OED in premalo primerov njene uporabe v praksi, kar jo zaenkrat dela »tujo« ali pa je to posledica specifike sektorja, ki je precej nenaklonjen uvajanju novitet.  Druge slabosti in ovire predstavljajo še: cena izvedbe take oblike dražbe(ki pa se izniči z njenimi prihranki) in pomanjkanje primerne opreme (predvsem uporabniških vmesnikov) ter usposobljenih kadrov za njeno izvedbo.

Izvedba ankete
Anketo sem pripravil in izvedel preko spletne platforme EnKlikAnketa. Sodelujoča podjetja sem v večini poiskal preko interneta. Pri tem sem poskusil doseči čim večjo razpršenost med večjimi in manjšimi podjetij. Anketa je bila popolnoma anonimna. Od približno 100 podjetij, ki sem jim poslal mail, jih je odgovorilo 14, od katerih je bilo 9 takih, ki so odgovorili na vsa vprašanja in 5 takih, ki so anketo izpolnili le delno.
Kljub temu, da število sodelujočih predstavlja statistično majhen vzorec, pa lahko na njegovi podlagi sklepamo o smernicah in trendih v slovenski gradbeni industriji.
Sodelujoče organizacije sem razdelil v dve kategoriji: manjša (tista, ki štejejo manj kot 25 zaposlenih) in večja podjetja (tista, ki štejejo več kot 25 zaposlenih).
Ločeno me je zanimala tudi njihova dejavnost:   a) »tradicionalna« podjetja, ki sama premorejo kadre za vse izvajalske storitve in pa b) inženiring podjetja oziroma podjetja, ki sodelujejo tako, da tekom celotnega projekta nudijo strokovno (tehnično, pravno, ekonomsko ...) in organizacijsko pomoč investitorju.
Tretja delitev pa je bila glede na njihovo osnovno usmerjenost oz. specializiranost znotraj stroke: nizke  ali visoke gradnje.
Drugi sklop vprašanj je zajemal splošna vprašanja o razširjenosti uporabe, ali so se z uporabo srečali kot naročniki ali ponudniki, ali so njihove izkušnje pozitivne, oziroma če se še niso srečali ali bi jo bili v prihodnje pripravljeni preizkusiti, ter ali imajo na splošno pozitivno ali negativno mnenje glede elektronskih obratnih dražb.
Zadnji sklop vprašanj pa se je nanašal na njihovo zaznavanje prednosti in slabosti, ki jih OED predstavljajo v primerjavi z ostalimi načini izbiranja optimalnega ponudnika.
Ponujene so jim bile štiri prednosti in štiri ovire, ki so jih identificirale predhodne raziskave. Vsaki izmed njih so nato morali dodeliti številčno oceno, ki po njihovem mnenju najbolje predstavlja pomembnost posameznega vpliva, pri čemer je 1 pomenilo najmanjši in 5 največji vpliv.

Možne prednosti so bile:
- znižanje stroškov,
- večja transparentnost,
- prihranki na času,
- zmanjšanje potrebne »papirologije«,
- drugo (lasten vnos).

Možne ovire pa:
- neprimernost metode za gradbene storitve,
- pomanjkanje osebnega stika z naročnikom,
- dodatni stroški, povezani z potrebno opremo,
- ni primernih projektov, ki bi se dražili na opisovan način,
- drugo (lasten vnos).
Dodatno me je zanimalo še njihovo mnenje o tem, ali ponuja ta način draženja večjo konkurenčnost na tujih trgih. Med tistimi, ki so že sodelovali v takem načinu draženja pa še, ali so kdaj v taki obliki sodelovali tudi v tujini.
Za konec je pa so anketiranci morali oceniti razmerje med prednostmi in ovirami, oziroma kaj ima po njihovem mnenju večji vpliv na ne/-pripravljenost podjetja za udeležbo v obratnih elektronskih dražbah.

Rezultati
V prvem delu ankete, kjer so bila splošna vprašanja o podjetju in uporabi obratne elektronske dražbe, je sodelovalo 14 podjetij. Od teh je bilo 12 takih, ki imajo več kot 25 zaposlenih in dve taki, ki jih imata manj. 4 respondenti so na vprašanje, ali so že kdaj sodelovali v OED, odgovorili z da, vsi štirje pa so se opredelili kot večje podjetje. Vzorec podjetij z manj kot 25 zaposlenimi občutno zaostaja za tistimi z več in je tako premajhen, da bi lahko iz njega sklepal o razliki v razširjenosti uporabe med enimi in drugimi.
Nekoliko enakomernejšo razpršitev sem dosegel na vprašanje o vrsti izvajanih storitev. Razmerje je bilo 9 proti 5 v prid »tradicionalnim« podjetjem. Tako pri »tradicionalnih« kot pri inženiring, pa sta po dve podjetji potrdili preteklo uporabo obratnih elektronskih dražb. Večje razlike pri njihovi uporabi, glede na ta dejavnik torej ni. 
Glede na vrsto prevladujočih del se jih je 10 opredelilo za visokogradnjo in 4 za nizkogradnjo. Tukaj je prišlo do opaznejše razlike, saj sta tako v eni kot v drugi panogi po dve podjetji odgovorili pritrdilno na vprašanje o uporabi OED, kar pa v primeru visokogradnje pomeni 20 %, v primeru nizkogradnje pa kar 50 %, iz česar bi lahko sklepal, da je v slednji zvrsti gradenj uporaba obratnih elektronskih dražb bolj razširjena.

Potrditev /zavrnitev hipotez
Na podlagi empiričnih rezultatov – rezultatov anketiranja – bom v nadaljevanju potrdil ali ovrgel postavljene hipoteze:
Slovenska gradbena podjetja, ki bi sodelovala v obratnih elektronskih dražbah so v manjšini.  Hipoteza je potrjena.
Kljub manjšemu zajetemu vzorcu menim, da je raziskava to potrdila, saj je takih, ki so v postopku že sodelovala le 29% (4 od 14), ostalih pa kar 71%(10 od 14); in to kljub temu, da so med respondenti prevladovala večja podjetja, za katera na podlagi preteklih raziskav predvidevam, da so bolj naklonjena njihovi uporabi. Razlika bi bila torej verjetno še bolj na strani podjetji brez izkušenj, v kolikor bi bil zajet vzorec enakomerneje porazdeljen.

Preglednica 1: Delež podjetij, ki so že sodelovala v OED

Glavna prednost, ki jo podjetja vidijo v uporabi obratnih elektronskih dražb je znižanje stroškov in na drugem mestu povečanje transparentnosti.  Hipoteza je ovržena.
Po ocenjevalnem kriteriju – lestvice od 1 do 5, kjer je 1 pomenila zelo malo pomembno prednost in 5 zelo pomembno prednost,je znižanje stroškov zaradi uporabe OED prejelo povprečno oceno 3.7 in krepko zaostalo za ostalimi tremi prednostmi, med katerimi so respondenti lahko izbirali. Drugo najslabšo oceno, 4.1, pa je prejelo povečanje transparentnosti.
Glavna ovira, ki preprečuje, da bi se več podjetij udejstvovalo v obratnih elektronskih dražbah, je majhno število primernih projektov na slovenskem trgu, ki bi se oddajala na opisan način. Hipoteza je ovržena.
Podjetja so oviro iz hipoteze postavile na drugo mesto, s povprečno oceno 3. Daleč pred vsemi po pomembnosti je odstopalo pomanjkanje osebnega stika z naročnikom, ki je prejelo povprečno oceno 4.2. To niti ni presenetljivo, saj, kot že omenjeno, so projekti v gradbeništvu unikatni in za njih ne velja velja vedno pravilo, da je najcenejši ponudnik tudi najprimernejši. Prav tako lahko dobri odnosi med investitorjem in izvajalcem (kar vodi k bolj učinkovitem izvajanju del, kakor tudi k višji kakovosti izvedbe)   nadomestijo razliko do najcenejšega ponudnika.

Diskusija
Kot že omenjeno, so le 4 respondenti od 14 (29 %) pritrdilno odgovorili na vprašanje o preteklem sodelovanju v obratni elektronski dražbi. Po tem kriteriju sicer močno zaostajamo za dostopnimi rezultati na Češkem, kjer se je kar 46 % podjetij izreklo za preteklo uporabo OED, vendar je njihova visoka številka veliko bolj odstopajoča kot naša nižja, saj se je v podobni raziskavi na Slovaškem pozitivno glede pretekle uporabe izreklo 27 % podjetij, medtem ko jih je bilo takih v raziskavi ameriškega trga le 15 V.
Vsa štiri podjetja, ki so sodelovala, so imela vlogo dražitelja. Zanimivo pa je, da sta le dve (50 %) ocenili izkušnjo kot pozitivno, kar se ujema z 39 % pozitivnih mnenj v ameriški raziskavi. Med podjetji, ki še nimajo zgodovine uporabe OED, pa je prav tako le 50 %, ki bi jo bile ob priložnosti pripravljene preizkusiti.
Ker večina podjetji verjetno gledana proces oddajanja del / uporabe obratnih elektronskih dražb  z vidika ponudnika, bi se lahko razlog za negativne izkušnje in ne prevelik interes skrival v manjši profitabilnosti ponudnikov povezani z aktivnejšim nižanjem cene. To je pokazala raziskava v Ameriškem gradbenem sektorju.Sklepajoč le na podlagi rezultatov ankete slovenskega trga pa je glavni razlog za nenaklonjenost pomanjkanja osebnega stika z naročnikom, kot že opisano v tretji hipotezi. Med pomembnostjo posameznih ovir se je namreč naredila dovolj velika vrzel, da je jasno videti njihov vpliv na anketirance.
Na drugem mestu z povprečno oceno sledi pomanjkanje primernih projektov, ki bi se dražili po načinu obratne elektronske dražbe, kar je prejelo povprečno oceno pomembnosti 3. Z 2.9 so ocenili neprimernost metode za gradbene storitve, najnižjo oceno 2.3 ali precej nepomemben vpliv pa so prisodili dodatnim stroškom povezanim s potrebno opremo.
Po drugi strani se razmerje med prednostmi ni tako jasno pokazalo. Zmanjšanje administrativnega dela (»papirologije«) , prihranki na času in večja transparentnost so prejeli skoraj enake ocene: 4.3, 4.2, 4.1, v navedenem vrstnem redu. Znižanje stroškov pa nekoliko odstopa navzdol, s povprečno oceno 3.7. Tak rezultat je v popolnem nasprotju z raziskavami primerljivih raziskav na Češkem, kjer so podjetja prav znižanje stroškov ocenila kot največjo prednost. Menim, da je to deloma tudi posledica tega, da imajo slovenska podjetja manj izkušenj z uporabo OED, zato ključnih prednostih bolj kot ne predvidevajo.
Zaradi današnjih trendov globalizacije me je zanimalo tudi, kakšno priložnost predstavlja obratna elektronska dražba podjetjem za njihovo sodelovanje v projektih izven državnih mej. Nobeno izmed podjetij, ki so kadarkoli v preteklosti sodelovala v takem postopku, tega ni izkusilo v tujini. Prav tako pa podjetja v njem ne vidijo prave priložnosti za širjenje na tuje trge, saj so se njihove ocene o tem razdelile med »malo« in »srednje« medtem, ko se za oceno »veliko« ni opredelilo nobeno podjetje.

Zaključek
Obratna elektronska dražba je način izbire ponudnika, ki je v nekaterih delih Evrope precej razširjena, drugje po svetu pa imajo glede njene uporabe precej pomislekov in ji na splošno niso preveč naklonjeni.Med slednje očitno spada tudi Slovenija. To je potrdila pilotska empirična raziskava, ki sem jo izvedel; dodatno pa je moje mnenje o tem zacementiral pogovor z zaposlenima v komercialni službi dveh izmed večjih slovenskih gradbenih podjetij, ki sta želela ostati anonimna. Pri enem sem dobil mnenje, da je zadeva sicer uporabna, vendar je izrazil pomisleke predvsem glede možnosti špekulacij, saj vsi zainteresirani ponudniki čakajo na zadnje sekunde za vložitev ponudbe iz razloga, da konkurenca njihove ponudbe ne bi videla, s tem pa obstaja verjetnost, da je najugodnejša ponudba prepozna«. Mnenje izhaja iz pretekle izkušnje z sodelovanjem v eni izmed obratnih elektronskih dražb. Drugo podjetje z obratnimi elektronskimi dražbami nima izkušenj, a ji v splošnem tudi ni naklonjen in bi »resno premislil o sodelovanju ob nastali priložnosti«.
Iz pogovorov je bilo zelo očitno tudi, da uporabnost obratnih elektronskih dražb veliko bolj kot v iskanju ustreznega izvajalca/podizvajalca, vidijo v nabavi materialov in/ali izposoji strojev. To niti ni presenetljivo, saj imajo enako mnenje tudi na tujih trgih, najočitneje v Kanadi, kjer so mnenja, da je OED popolnoma neustrezna za draženje gradbenih projektov.
Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšno je mnenje slovenskega gradbenega sektorja glede obratnih elektronskih dražb, kot načina izbire najustreznejšega izvajalca posameznega gradbenega projekta. Izkazalo se je, da ta oblika dražb v Sloveniji ni popolnoma neznana, a je njena uporaba daleč od razširjene, prav tako podjetja večinsko niso naklonjena njeni prihodnji uporabi.
Zaradi specifike gradbene panoge sem mnenja, da obratne elektronske dražbe v bližnji prihodnosti ne bodo igrale pomembnejše vloge na trgu. Tako mnenje je v ameriški raziskavi iz leta 2004 imelo kar 77,4 % vprašanih in zdi se mi, da je mentaliteta slovenskega trga danes podobna. Dodatno to moje mišljenje podkrepi odgovor prej navedenega zaposlenega, ki pravi, da je slovensko tržišče za to premajhno, zaradi česar bi v posamezni dražbi sodelovalo premalo ponudnikov. V takem primeru pa se prednosti OED ne bi pokazale. 
Obratna elektronska dražba je torej inovacija, ki bi lahko igrala pomembnejšo vlogo predvsem pri nakupu množičnih produktov, materialov in gradbenih strojev na dnevni ravni. Ker je to pogosta dejavnost pri gradbenih podjetjih, obstaja priložnost tudi za njih. Vseeno pa je večina gradbenih podjetij bolj konzervativno naravnanih, zaradi česar se tehnološke novosti uvajajo v počasnejšem tempu. Zato se razširitev OED v gradbeništvu srečuje z ovirami, ki v drugih sektorjih niso prisotna. Implementacija OED torej ima svoje prednosti, a se zdi, da so ovire zastopane v večini.

Viri
Seznam virov je na razpolago v uredništvu revije Gradbenik.

Besedilo: Filip Baumgartner
Mentor: prof. dr. Jana Šelih
Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani