Zvok tišine

Hrup v našem okolju ni od včeraj, a nekoč je bil to le časovno in prostorsko omejen pojav, ki ni pomembno vplival na kakovost življenja večine ljudi. Grmenje ob nevihti je pač hitro minilo. Nekdanje poljedelce je med nevihtami bolj kot bobnenje groma skrbelo, ali bo padala tudi toča. Po drugi plati je gluhost, poklicna bolezen bobnarjev, mlinarjev in kovačev, že davno tega postala skoraj pregovorna.
 Akustika ni nova veda. Že v 6. stoletju pred našim štetjem je filozof Pitagora razmišljal o kombinacijah glasbenih zvokov. Grški filozof Aristotel je odkril, da zvok nastane pri širjenju in krčenju zraka. Dvajset let pred našim štetjem je rimski arhitekt in inženir Vitruvij napisal razpravo o akustičnih lastnostih idealnega gledališča, ki je vključevala tudi razlage interference, odmevov in reverberacije. Definiral je akustiko polkrožnih amfiteatrov, v katerih zvok brez ovir doseže vsakega poslušalca.
 Močan hrup deluje na naš organizem razdiralno. Daljša izpostavljenost neželenim vibracijam lahko povzroči hude zdravstvene težave in spremembe vedenja. Ugotovitve medicine v zadnjem stoletju so prispevale k uveljavitvi številnih ukrepov za nižanje nivoja hrupa v človekovem okolju, predvsem v bližini cest, železnic in letališč, pa tudi v delovnih okoljih in v naših domovih. Urbanisti so pričeli načrtovati naselja, ki so optimalno povezana, a hkrati dovolj oddaljena od najprometnejših tranzitnih povezav. Obenem se trudijo umeščati obrtne in proizvodne cone v optimalni oddaljenosti od prometnic in bivalnih naselij. Načrtovalci proizvodnih linij se trudijo doseči nižje nivoje hrupa pri samem izviru in načrtujejo izdelavo vse tišjih proizvodnih strojev. Arhitekti dandanes za nadzor nad hrupom vključujejo v načrtovanje sodobnih bivališč in poslovnih prostorov tudi najnovejša dognanja v akustiki.

Več v reviji Gradbenik november 2023